Morpurgi
Potomci rodbine Marburgov, katere začetnik je domnevno Israel Isserlein, rojen v zadnjem desetletju 14. stoletja na avstrijskem Štajerskem, Morpurgi – v tej obliki se je ohranilo njihovo ime – so se na tržaškem območju naselili konec 18. stoletja. Med njimi naj zlasti omenimo Carla Marca, strica donatorja, ki je leta 1854 najprej ustanovil banko Mondolfo in Morpurgo, kasneje pa banko Fano in Morpurgo, in navezal trgovinske stike s številnimi svetovnimi silami, od česar je imela Avstro-ogrska monarhija precejšnje koristi. Za svoje podjetniške in diplomatske veščine je med letoma 1861 in 1872 prejel številna odlikovanja iz Tunizije, Italije, Francije, Španije in Avstrije, ki ga je imenovala za barona. O njegovi radodarnosti pričajo zapuščine in donacije: Mestni muzej Morpurgo je otipljiv in prestižen dokaz te velikodušnosti.
Palača
Na križišču ulic Imbriana 5 in Mazzini 42 se dviguje palača Morpurgo, veličastna stavba, zgrajena leta 1875 po načrtih Giovannija Berlama, enega najuglednejših in najbolj iskanih arhitektov tistega časa.
Pročelja štirinadstropne stavbe so razčlenjena s preprostimi pravokotnimi navpičnimi reliefnimi bloki in delilnimi zidci, razgibanost pa jim dodajajo štirje balkoni, ki so širši na glavni fasadi nad vhodom z ulice Imbriani. Stanovanje v drugem nadstropju, v katerem so od leta 1878 prebivali Giacomo in Francesca Morpurgo s hčerko Matilde in sinom Mariom, meri približno 600 kvadratnih metrov.
Sprejemne sobane so nanizane vzdolž glavnega pročelja, zasebni prostori ležijo ob stranski fasadi, kuhinja in pomožni prostori pa so umaknjeni v notranjost palače in dobivajo svetlobo skozi svetlobni jašek in skozi okna, odprta proti velikemu notranjemu dvorišču.
Stanovanje ima dva vhoda, glavnega (ki se uporablja še danes) za gospodarje in njihove goste ter stranskega, namenjenega dostavi in služinčadi, ki je skrit na koncu hodnika, do katerega pridemo, če prečkamo dvorišče.
Ogled Muzeja
Že v samem atriju, okrašenem z lesenim kasetiranim stropom v orientalskem slogu in obeleženem s portretom Maria Morpurga, nas pričaka čudovit primerek meščanske rezidence buržoazije s konca 19. stoletja. Notranjost palače je razkošna, posamezni prostori, opremljeni z izvirnim pohištvom, pa vsak zase odražajo različne zgodovinske sloge, izbrane v skladu z estetskimi zapovedmi posameznih obdobij. Stanovanje je razdeljeno na prostore, v katerih so sprejemali goste, z glasbeno sobo, jedilnico in saloni, med katerimi po dovršenosti in izvirnosti zlasti izstopata ženski salon in kadilnica, imenovana fumoir, na bivalne prostore s spalnicami, pisarno in knjižnico, ter na prostore za služinčad s spalnicami, kuhinjo in shrambo. Kot je bilo v navadi med aristokracijo, so vsi prostori med seboj prehodni. Iz atrija so goste najprej odvedli v glavni salon, ki je bil največji in najbolj razkošno opremljen, iz njega pa so lahko, ne da bi se vrnili na hodnik, vstopali iz ene v drugo sobano.
Vsak prostor je opremljen v različnem slogu in barvi: slogu imperija v kombinaciji z rdečo barvo sledi toskanski renesančni slog, obogaten z elementi novega rokokoja v rjavih odtenkih, romantika v počrnjenem (eboniziranem lesu), slog Louisa Philippeja, ki prekipeva v rdeči barvi in zlatu, pa beneški settecento z lakiranim pohištvom in nežnimi sinjemodrimi odtenki, in primerki neoklasičnega Boullovega pohištva s črnimi in zlatimi odtenki, popestrenimi z živahnimi rdečimi intarzijami. Elegantni kamini in lončene peči so poskrbele za intimno in učinkovito ogrevanje prostorov.
Stene so okrašene z družinskimi portreti in približno šestdesetimi slikami in risbami italijanske, francoske in avstrijske šole poznega 18. stoletja, med katerimi so slikarji Antonio Zona, Domenico Morelli, Girolamo Induno, Luigi Nono, Emma Ciardi, Tito Agujari, Charles Daubigny , Paul Baudry, Johann Ranftl in Bernardo Fiedler. V vitrinah v jedilnicah sta razstavljena dva dragocena jedilna servisa iz francoskega porcelana Pillivuyt z vgraviranim monogramom družine Morpurgo.
Veliko število stolov, razporejenih okoli visoke mize v sredini sobane, je očiten znak, da so v teh sobanah radi in pogosto sprejemali številne goste.
Znano je, da so Morpurgi še posebej radi organizirali glasbena srečanja in kulturne večere na temo branja poezije in razpravljanja o določenih znanstvenih temah, manjkalo pa ni niti priložnosti za predstavitev novih pridobitev, ki so postopoma bogatile zasebne umetniške zbirke. V domovanju Morpurgov je svoje mesto našlo tudi gledališče, saj so uredili majhen oder, na katerem so se gostitelji in njihovi prijatelji preizkušali v igranju komedij. Poleg razstavljenih predmetov je del zapuščine tudi zanimiva in obsežna zbirka francoskih in japonskih grafik ter kitajskega porcelana (slednji je bil razstavljen v Mestnem muzeju orientalske umetnosti v ulici San Sebastiano, 1) in italijanske fajanse (razstavljena je v Mestnem muzeju Sartorio Largo Papa Giovanni XXIII, 1)